fbpx

REČICA SKOZI ČAS

(avtor Jože Tlaker)

Naše ozemlje je bilo naseljeno že v predrimski dobi. Prvi pisni viri ga omenjajo v 12. in 13. stoletju, ko je ozemlje, ki ga danes imenujemo Zgornja Savinjska dolina, po volji nemških plemičev Chagerjev pripadlo oglejskemu patriarhatu. Patriarhi so kar trikrat zborovali v našem kraju, ki so mu ljubkovalno rekli »villa nostra«. Prvič leta 1173, ko so dodelili obširne vinograde Žičkemu samostanu in s tem pripomogli k telesnemu okrepčilu tamkajšnjih belih menihov kartuzijanov, da so lahko prepisovali premnoge knjige in na ta način širili kulturo. Leta 1231 pa je bil na Rečici znameniti sodni zbor z obsodbo dveh kmetov iz Vologa. Tako si je naš kraj že v srednjem veku ustvaril sloves materialnega podpiranja kulture in razvoja sodne oblasti, sredi 14. stoletja pa je bil že uveljavljen trg s trškimi pravicami za podložnike benediktinskega samostana Gornji Grad. Od tistih časov izvira tudi trši grb – cvetoče lipovo drevo z benediktinsko osmerokrako zvezdo na vrhu.

Od srednjeveške materialne in kulturne dediščine se ni mnogo ohranilo, a nekaj vendarle. To je zlasti cerkev Janeza Krstnika v Šentjanžu, ki je bila krstna cerkev za celotno gornjegrajsko dekanijo, medtem ko je prvotna cerkev sv. Kancijana na Rečici pogorela skupaj s celotnim naseljem tik pred koncem 18. stoletja.

Srednjeveški grad Rudenek v Poljanah je bil zgrajen sredi 14. stoletja, menjal je mnogo lastnikov, nazadnje pa je bil razrušen v kmečkem uporu 1635. Uporni kmetje so ga oropali in temeljito razdejali. Najhuje pa je bilo, da so graščaku popili vse vino. Tega jim pa ni odpustil. Poklical je posebno državno komisijo iz Graza, ki je ocenila škodo in upornike strogo kaznovala, morali pa so še posebej plačati za popito vino.
O Rudeneku in njegovih prebivalcih obstajajo številne legende in pripovedke. Med ljudmi je bil znan tudi kot Lekšetov grad ali grad Šipek.

Šestnajsto stoletje, doba renesanse, je na Rečici povezana zlasti z ljudskim sodstvom. O tem pričata ohranjena listina o sodnih pravicah iz leta 1585, ki jo je izdal ljubljanski škof Janez Tavčar in pa sramotilni kamen, ki še danes ponosno stoji sredi trga in opominja mimoidoče, da je za takšne in drugačne lumparije potrebna pokora.

Častiti gospod škof Tavčar so že v svojem času najbrž nesporno ugotovili, da se prav na Rečici dogaja pregrešna praksa razuzdanega življenja, zlasti med ženskami, ki so jo vpeljali luterani s svojim grešnim naukom. Zato je katoliška oblast na trgu postavila pranger falične oblike, edini te vrste v Sloveniji in vsaka obsojena grešnica, ki je bila nanj privezana vsaj kakšno uro, se je na njem temeljito ohladila. Od renesančne kulture lahko obiskovalcem pokažemo lepo obnovljen dvorec Lešje na Homcu ter znameniti Tavčarjev dvor na Rečici, ki pa obnovo še čaka.

Kulturo po navadi združujemo s prosveto, torej s šolstvom. Naj nanizam še nekaj dejstev o njem. Že leta 1777, v času vladanja prosvetljene cesarice Marije Terezije, smo dobili na Rečici prvo šolo, najstarejšo v Zgornji Savinjski dolini. Šolstvo je za vsak kraj temelj razvoja, zato so ga naši predniki pridno razvijali in dopolnjevali. Resnici na ljubo je treba reči, da so bila še nedolgo tega žal tudi obdobja, ko so nam ukinjali osemletko in le z velikim naporom domačinov je bila popolna osnovna šola spet zgrajena na prelomu tisočletja. Danes je šola osrednja institucija našega kraja, njeni učenci večkratni državni prvaki v retoriki, šola je tudi redna gostiteljica kulturnih dogodkov in prireditev.
Rečica je dobila lastno občino že ob ustanovitvi občin 1850 leta, dobrih 100 let po tem so jo ukinili in leta 2007 ponovno ustanovili. Danes je najmlajša od zgornjesavinjskih občin in po mnenju večine na dobri poti k hitrejšemu razvoju Gospodarskemu razvoju našega kraja dajejo že stoletja glavni poudarek kmetijstvo, gozdarstvo in lesna predelava. Rodovitna polja ob vznožju mozirskih planin so primerna za poljedelstvo in živinorejo, obronki pa so poraščeni z bogatimi gozdovi. Zato ni naključje, da sta se prav na Rečici v začetku 20. stoletja ustanovili prva kmečka hranilnica in prva splavarska zadruga. Še prej – leta 1882 pa prva požarna obramba oziroma po današnje gasilsko društvo Zgornje Savinjske doline.
Naši predniki so se v preteklosti preživljali kot kmetje, delavci v gozdarstvu in lesarstvu, po domače olcarji, prevozniki ali po domače furmani, splavarji – flosarji , pa tudi kot hlapci in dekle.
Večja industrijska podjetja v bližnji in daljni okolici so zaposlovala mnogo naših ljudi, a v predelovalni industriji se je zadnja desetletja ohranilo le skromno število nekdanjih delovnih mest. V zadnjem obdobju se kmetijstvu in lesarstvu pridružujejo storitvena obrt, transport, trgovina, gostinstvo in turizem.
Zlasti po dejavnosti avtokampov in prijaznem odnosu do turistov nas poznajo ljubitelji narave že kar širom Evrope.

Moderni časi so mlajšo generacijo usmerili v novodobne storitvene poklice – računalničarje, pedagoge, vzdrževalce, upravne delavce, menedžerje. Preveč pa je takih, zlasti mladih, ki kljub dobri izobrazbi na žalost dela ne morejo dobiti in so odvisni od pomoči drugih. V razmišljanjih in tudi dejanjih postopoma sledijo trpki praksi naših prednikov iz preloma 19. v 20. stoletje, ko so morali v tujino s trebuhom za kruhom.

Vsakodnevno delo tistih, ki ga še imajo, dopolnjujejo prostočasne aktivnosti v mnogih društvih in združenjih. Aktivno delujeta kar dve kulturni društvi, ki uspešno dopolnjujeta pestrost kulturne ponudbe. Tu so še moški pevski zbor, oddelek knjižnice, tri gasilska, dve športni društvi, planinci, prijatelji mladine, lovci, čebelarji, upokojenci, kinologi, letalci in še bi lahko naštevali.
Domače turistično društvo vsako leto organizira dve osrednji prireditvi:
Od lipe do prangerja in Lenartov sejem.
Posebej nam je v čast, da so nam vse občine Zgornje Savinjske doline prepustile osrednje mesto v razvoju naše kulinarične specialitete – zgornjesavinjskega želodca, katerega gastronomsko odličnost pokušamo in ocenjujemo vsako leto v mesecu maju na Rečici. Rečica je v svoji bogati zgodovini dala mnogo odličnih posameznikov, ki so vsak po svoje prispevali k napredku. To so bili gospodarstveniki, zdravniki, duhovniki, šolniki, literarni in likovni umetniki.
Med Rečičani živi sokrajan-pilot, ki je doslej edini z ultra lahkim letalom kar dvakrat obkrožil zemeljsko oblo,
v Šentjanžu pa živi svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko.

VARPOLJE


Vas Varpolje
se razprostira na jugozahodnem delu prostranega Rečiškega polja. Značilen je stari del vasi z velikimi kmečkimi domovi, gospodarskimi poslopji, kozolci in kaščami. Do sedemdesetih let je glavna cesta vodila skozi vas, danes pa je speljana severno od vasi. Ob umetni Grušoveljski strugi je bilo v preteklosti kar nekaj mlinov in žag, ki pa so danes opuščeni, med njimi tudi valjčni Žunterjev mlin. V novejšem času je bilo na njej zgrajenih nekaj malih hidroelektrarn. Na terasi južno od starega dela vasi med strugo in Savinjo je v zadnjih desetletjih nastalo moderno naselje, ki po velikosti daleč presega prvotno vas.

V preteklosti je od tu čez Savinjo na Zgornje Pobrežje vodila lesena brv, ki jo je odnesla ena od poplav. Zaradi večkratnega prestavljanja rečne struge brvi niso več obnovili. Tudi nekdanja Pobreška gmajna, ki se razprostira na levem bregu Savinje, ne služi več prvotnemu namenu.
Med novim naseljem in reko Savinjo je znan turistični kamp Menina, ki posebno v poletnem času privablja precej turistov, največ iz zahodne Evrope.

Zahodno od kampa so prizadevni domačini, člani Športnega društva Gmajna, zgradili lepo športno igrišče.

Medtem ko je bilo kmetijstvo v preteklosti vodilna dejavnost, s katero so se ukvarjale domačije v prvotnem zaselku vasi, se je dandanes to skoraj povsem spremenilo. Večina prebivalstva je zaposlena v industriji, obrti in drugih dejavnostih.
Leta 1971 so po ljudskem štetju našteli 146 prebivalcev, sedaj pa je njihovo število 331.

GMAJNA
Gmajna pravimo domačini zaselku ob južnem robu vasi Varpolje (iz nemščine »gemein« =skupen). Nekdaj je bila tod skupna srenjska zemlja, ki jo danes upravlja Agrarna skupnost. Domačini, zlasti polkmetje so tod pasli živino, nabirali drva ali si uredili majhne njivice. Področje je poplavno, saj meji na vodotok Savinje. Na Gmajni je zraslo novo Varpolje – štiri ulice zasebnih stanovanjskih hiš, ki so jih zgradili poleg domačinov tudi prišleki od vsepovsod. Področje ob reki Savinji ter rečnem rokavu Stržinca je razglašeno za varovano območje NATURA 2000, ker tukaj živi nekaj redkih živalskih vrst – tako na kopnem (metulj črtasti medvedek) kot v vodi (sulec in mrena).


Reka Savinja